»Razpršen, popolnoma nepregleden literarni prostor, ki omogoča veliko možnosti za objave, a samo na način nižanja standardov, zaradi katerega še tista kakovostnejša dela, ki vseeno sem in tja izidejo, ne dobijo primerne pozornosti, saj so že vsi pozabili, da kaj takega sploh obstaja.«
»To je zelo intimna zbirka. Zato so tudi izbrisana vsa imena, vsi kraji, vsi določni pojmi, čas ... V pesniškem kodu, kot ga ima, bi jo namreč preobremenili in jo naredili zasebno. Povzema trenutke, ki jih v takšni ali drugačni obliki doživlja vsak mlad človek. Premišljevanje, kje živeti, zdaj, ko je vse možno in vse odprto; dolžnost, da moraš oditi, ali dolžnost, da moraš ostati, ta odločitev se mi zdi zelo kompleksna, pomembna.«
»Od prednikov se uči strategij in načinov preživetja, kakor preberemo v njenih pesmih. Prostor mnogih dogodkov je jezik, v njem se zgodi marsikaj. In prav njemu avtorica posveča pozornost v štiridelnem prvencu Samoumevno.«
»Devet zgodb v zbirki se ukvarja z odnosi, ki se tkejo skozi čas in prostor, včasih zelo na tanko, s skorajda nevidno nitjo, včasih pa zelo boleče in skeleče. (...) To so zgodbe o srečanjih, ki se zgodijo samo enkrat, a nas zaznamujejo in določajo, pa o srečanjih, ki nas zasledujejo, čeprav si želimo, da bi se zgodila samo enkrat. Pa tudi o srečanjih, za katera smo mislili, da se ne bodo zgodila, a so se izkazala ravno za tisto, kar smo najbolj potrebovali.«
»Kordežev smeli prvenec z epskim zamahom in brez olepšav prikazuje fresko nekega časa ‒ mogoče našega, mogoče vzporednega ‒, ki ga zaznamuje prevrednotenje vrednot. V umetnosti se prastari ideali mešajo z njeno instrumentalizacijo in sestopom v družbo, v družbi pa se reakcionarne težnje mešajo z grožnjo radikalne svobode.«
